HUJŠANJE – hormona leptin in grelin

Hormon leptin  vpliva na:

• Telesno temperaturo
• Stopnjo srčnega utripa
• Lakoto
• Odzivnost na stres
• Kurjenje maščob in shranjevanje maščob
• Reproduktivno obnašanje
• Rast kosti in nivo krvnega sladkorja

Hormon leptin nastaja iz maščobnih celic in možganom sporoča koliko energije imate na voljo in kako naj jo uporabijo. Hormon leptin vam bo pomagal pri zdravem hujšanju.

Hormon leptin lahko  uravnavate z:

• redno telesno vadbo
• rednim zajtrkom
• več manjšimi  obroki in s hrano, ki ima nižji glikemični indeks
• več beljakovin v prehrani
• dovolj spanja
• dodajanjem ribjega olja k prehrani (Omega 3 kapsule)

Hormon grelin in hormon leptin sta si v nasprotju. Hormon grelin povečuje apetit, povečuje željo po sladkem. Nastaja v želodcu, ki sporoča centru v možganih (hipofiza) koliko ste lačni. Močno naraste pred obroki in potem zelo hitro pade.

Ljudje, ki proizvajajo veliko hormona grelin, pojejo lahko tudi do 30% več hrane kot ljudje, ki se jim hormon grelin ne sprošča v tako veliki količini. Hormon grelin spremeni presnovo hrane tako, da telo porabi manjšo količino maščob. Posledično se zredite.

Hormon lakote – hormon grelin se sprošča:

• ko vam manjka spanja
• ko izpuščate obroke
• ko jeste hrano, ki ima visok glikemični indeks

POMAGAJTE SI -  HORMONSKO  RAVNOVESJE

Preberite članek, ki sem ga našla na www.kemija.org:

GRELIN- HORMON LAKOTE

Najbrž ste zjutraj izpustili zajtrk. Ura je že skoraj poldne in vaš želodec se je začel oglašati….
Mogoče delate do poznih ur in nenadoma vas začne boleti glava, ker niste večerjali…?
Kontroliranje telesne teže oz. diete je zelo pomembno v kozmetičnih in medicinskih področjih, navsezadnje pa to postaja tudi izjemno donosen posel. Preberite si, kako lahko deluje signal lakote in kakšne raziskave potekajo na tem področju.

Velika večina ljudi postane lačnih, ko pride čas za obrok: zajtrk, kosilo ali večerja. Gre za zelo močan instinkt in večina ljudi ga ima. Narava tega instinkta je precej negotova. Natančne razlage in pojasnila o tem, zakaj smo lačni v času obrokov pravzaprav ni. Znanstveniki so mnogo let proučevali signale lakote in razvili veliko dvomljivih razlag. Nekateri so menili, da lakoto sproži želodec. Drugi so se raziskav lotili drugače in so nekaterim ljudem kirurško odstranili želodec in ugotovili, da so kljub temu pacienti postajali lačni. Raziskavam so se priključili tudi biologi, ki so menili, da padec krvnega sladkorja injicira željo po hrani. Ta teorija pri raziskovalcih ni dobila velike podpore.
Pred 2 letoma so znanstveniki ponovno začeli s podrobnimi raziskavami in tudi odkrili novega kandidata, ki naj bi povzročal občutek lakote.
Glodalcem so dajali hormon GRELIN (ghrelin) in opazili, da se je stimulacija hranjenja povečala. Eno leto kasneje so dokazali, da se koncentracija tega hormona v krvi poveča, ko pride čas obroka in za tem tudi pade.
V eni od zadnjih študij so raziskovalci opazovali ljudi, ki so pred obrokom prejeli infuzijo s tem hormonom. Ugotovili so, da se je njihov vnos hrane povečal za kar 30%.
Grelin so odkrili šele leta 1999 in do danes objavili več kot 100 člankov o tej zanimivi substanci.

Če je grelin res varen stimulant apetita, bi bilo to v veliko pomoč pri preprečevanju sindromov, ki izvirajo iz bolezni kot so npr. aids, rak, srčne bolezni… Raziskave in odkritja o tem hormonu bi pomenila veliko rešitev še posebej za prebivalce ZDA, saj je že več kot polovica prebivalcev predebelih. Z vsakim člankom, teh se objavi nekaj na mesec, je koncept grelina kot regulatorja apetita in s tem tudi telesne teže bolj jasen. Ta “zgodba” postaja ena vodilnih na tem področju.

ŽELODČNA ČRPALKA

Odkritje grelina je povzročilo tudi mnoge raziskave na področju farmakologije. Sintetična zdravila so razkrila naravno substanco, ki se proizvaja v telesu.

V poznih 70tih letih so znanstveniki začeli s proizvajanjem zdravil, ki stimulirajo sprostitev rastnega hormona. Ta substanca igra pomembno vlogo pri zdravljenju ran na koži, pri rasti mišic, pripomore k boljši čvrstosti kosti ipd. Rastni hormon pa je sploh življenjsko pomemben pri razvoju zarodka in kasneje pri razvoju otroka. Kljub tem dejstvom so ga znanstveniki smatrali za potenicalen agent, ki deluje tudi proti staranju.

Pri raziskavah sintetičnih zdravil, ki stimulirajo sprostitev rastnega hormona se je izkazalo, da veliko zdravil preprosto ni delovalo na sprožilec v možganih, ki aktivira rastni hormon. Znanstveniki so se tudi naučili, da se zdravila drugače odzivajo na prej še neznan protein oz. receptor v možganih, v hipofizi in v hipotalamusu.

Biologi so tako postavili hipotezo, da telo proizvaja drug signal, ki ga je prepoznal novi receptor, ki regulira izločanje rastnega hormona. Leta 1999 je skupina raziskovalcev z Japonske končno identificirala ta drugi naraven signal. To je peptid, grajen iz 28 aminokislin. Če so ga vbrizgali v kri glodalcev, je ta povzročil stimulacijo rastnega hormona. Novo molekulo so poimenovali grelin. V hindujskih jezikih ghre pomeni rast. Začetne črke pa tudi sporočajo, da gre za faktor, ki sprošča rastni hormon. Odkritje grelina je bilo pravzaprav presenetljivo. Čeprav so njegovi receptorji v možganih, se je izkazalo, da je prvotni vir tega hormona ravno želodec. Predvideli so, da želodec črpa grelin v krvni obtok, nato pa hormon potuje v možgansko hipofizo, kjer se pride do sekrecije rastnega hormona. Tako so seveda v krvi zdravih ljudi našli pomembne količine grelina. Leta 2000 so znanstveniki iz Torina potrdili dejstvo, da je injiciranje grelina v človeško kri povzročilo povečano izločanje rastnega hormona oz. povečanje koncentracije tega hormona v krvi.

JE KDO LAČEN?

Grelin je kar hitro dobil vlogo preprostega regulatorja, ki povzroči izločanje rastnega hormona. Že po enem letu, ko so hormon odkrili, pa so v laboratorijih v Indianapolisu objavili rezultate nove raziskave. Glodalcem, ki so vbrizgali grelin, se je hitro povečala telesna teža oz. maščobno tkivo. Hormon je stimuliral večjo potrebo po hrani pri živalih in tudi spremenil njihov metabolizem tako, da so porabile premalo maščobe in se posledično začele rediti. Podobne rezultate so dobili tudi pri enem od rodov mišk, kjer pa so predvidevali, da je vpliv grelina na telesno težo neodvisen od stimulacije hormona rasti.

Takoj so se tudi začele raziskave na ljudeh. Pri večini, ki so jemali zdravila, ki aktivirajo receptorje grelina v možganih, se je pojavil zanimiv stranski učinek: lakota. Okrog 80% ljudi se je pritožilo nad večjo lakoto in potrebo po hrani.
Avgusta 2001 so v reviji Diabetes objavili nove dokaze, da je grelin tisti, ki povzroča lakoto. Potrdili so, da je grelin povzročitelj lakote in da pred obrokom njegova koncentracija v krvi narašča, po obroku pa pade. Trditve so tudi podkrepili z eksperimenti. Desetim zdravim ljudem so vsakih 24 ur izmerili količino grelina v krvi. Koncentracija grelina se je res dvignila in sicer za 78% pred obrokom, po tem pa je naglo padla.
Še najbolj prepričljivi dokazi pa prihajajo iz ene od londonskih bolnišnic (Hammersmith Hospital). V enem dnevu so devetim zdravim prostovoljcem v kri vbrizgali infuzijo solne raztopine. Nekaterim so dodali grelin, drugim pa ne. Potem so pojedli določeno količino hrane za zajtrk in sicer 2 uri po začetku infuzije. Jedli so na vsaki 2 uri. Vsaka oseba je prestala postopek dvakrat, enkrat z grelinom v infuziji, enkrat pa brez. Grelin je pri ljudeh povzročil veliko lakoto oz. željo po hrani. Ljudje, katerim je bil v infuzijo dodan grelin, so pojedli 30% več. Ta dejstva so objavili tudi v reviji Journal of Clinical Endocrinology and Metabolism, decembra 2001.Če bi pojedli en piškotek na dan in bi se na leto zaradi tega zredili za 1 funt (~ 454 g), si predstavljate, koliko bi se zredili, če bi pojedli kar 30% več hrane….

Grelin je prva naravna molekula, ki nastaja v krvi in stimulira apetit pri človeku. Drugi peptidi, ki tudi povečajo apetit pa se tvorijo v možganih in so aktivni le, če so injicirani direktno v določene dele možganov.

SIGNAL STRADANJA

Raziskovalci so prišli do še enega presenetljivega odkritja. Ljudje, ki bolehajo za boleznimi hujšanja, proizvedejo več hormona grelina in ne manj, kot so prej predvidevali. Najvišje koncentracije grelina v krvi so presenetljivo odkrili pri ljudeh, ki bolehajo za anoreksijo (anorexia nervosa). To je bolezen psihičnega izvora v kateri se ljudje lahko stradajo celo do smrti. Telo takšnega bolnika dobesedno kriči po hrani, vendar ga bolnik ne posluša oz. noče slišati.
Koncentracija grelina v krvi sledi nekakšnemu dnevnemu ciklu, ki doseže najvišje vrednosti ponoči- Na srečo pa lakota večini ljudem ne prepreči spanja. Tudi druga biološka znamenja spremenijo pogoje, pri katerih grelin sproži lakoto podnevi ali ponoči.
Raziskovalci so v reviji Diabetes aprila lani objavili prve rezultate o koncentraciji grelina v krvi pri debelih ljudeh. Predvideli so, da ti ljudje prekomerno proizvajajo hormon grelin. V resnici pa ga imajo v krvi precej manj, kot pa bolj suhi ljudje. Te ugotovitve so potrdile, da grelin sam ni razlog za debelost pri večini ljudi (obstajajo tudi izjeme). Telo se lahko celo po naravni poti poskuša boriti proti debelosti z reduciranjem stimulacije lakote.

Druga alternativna razlaga o vzroku debelosti je, da so ljudje s prekomerno težo precej bolj občutljivi na hormon grelin. Npr. ti ljudje imajo najverjetneje več receptorjev za ta hormon, zato tudi ne potrebujejo toliko tega hormona, ki stimulira lakoto.
Grelin, poimenovan kot hormon lakote, je seveda zelo posplošeno in poenostavljeno ime. V dveh letih so znanstveniki odkrili še precej več funkcij tega hormona. Grelin vpliva na krvni tlak, na koncentracijo sladkorja v krvi, na metabolizem insulina, na delovanje srca in še na nekaj drugih fizioloških pojavov. Hormon lahko deluje kot glavni signal za lakoto oz. za stradanje. Da bi raziskovalci bolje razumeli grelinovo množično delovanje, so se usmerili na raziskave na miškah, ki naj ne bi proizvedle tega hormona.

OPOZORILNI SIGNAL

Z medicinskega pogleda je najbolj aktualno vprašanje tisto, če bi res prišlo do izgube telesne teže, v primeru, da bi prekinili delovanje hormona grelina.
Čeprav ima večina debelih ljudi nižjo koncentracijo grelina kot normalno, redukcija koncentracije grelina pri teh ljudeh ne bi bila vedno neučinkovita.

Poznamo vsaj tri načine s katerimi inhibiramo hormon grelin, stimulator apetita. Prva je ta, da preprečimo produkcijo grelina v želodcu. Druga strategija omenja t.i. antagoniste grelina, to so snovi, ki zavirajo delovanje hormona tako, da vežejo njegov receptor. Farmacevtska podjetja vneto raziskujejo in razvijajo takšne antagoniste, saj ni lahko odkriti in razviti zdravilo, ki bi vplivalo na možgane iz krvnega obtoka. Tretja teorija pa izhaja iz biologije. Da bi hormon deloval kot stimulant apetita, se mora najprej vezati na majhne molekule maščobnih kislin. Biologi sedaj iščejo tak encim, ki bi priključil grelin na tako molekulo. Inhibicija encimske aktivnosti bi teoretično torej pomenila, da vsaka molekula grelina v želodcu, ne bi vplivala na efekt apetita.

Raziskave o tem hormonu pa so še najbolj pomembne za ljudi, ki trpijo za kaheksijo (cachexia), nevarnim hujšanjem, oslabelostjo, ki ga navadno inducira izguba apetita po operaciji ali pri hudih boleznih kot so aids in rakava obolenja. Znanstveniki so raziskave usmerili tudi v to smer. Raziskali bi zmogljivost grelina, da bi stimuliral apetit pri pacientih, pri katerih se pojavlja kaheksija. Izguba teže in šibkost veliko pripomoreta k hitrejši in večji umrljivosti teh pacientov.

Nekateri znanstveniki pa opozarjajo, da odkritje grelina in njegova vloga v resnici ni takšna in nasprotujejo vsemu navdušenju o nastanku in domnevni funkciji grelina. Trdijo, da signal iz jeter regulira vnos hrane, kar vodi do leptina. Leptin je shranjen v maščobnih celicah in sporoča možganom, kdaj ima telo dovolj energije shranjene v obliki maščob.
Navdušeni raziskovalci so tako hitro sklepali, da bi lahko dodatni leptin prelisičil telo in to ne bi zahtevalo hrane. Ena od biotehnoloških firm je plačala celo 25 milijonov dolarjev za pravice proizvodnje leptina. Izkazalo pa se je, da debeli ljudje proizvajajo abnormalno visoke koncentracije hormona leptina in da dodatek le-tega ne povzroča izgube telesne teže.

Podobno usodo bi najbrž doživele raziskave na grelinu. Čeprav substance, ki bi zavirale delovanje grelina ne bi prinesle velikega dobička, pa bodo gotovo raziskave in samo odkritje pomenile velik prispevek k znanosti in za znanstvenike, ki so željni novega znanj in novih odkritij.

pripravila
Natalija Bohinc

Hormoni so “topni” v maščobah – dodajte dobre maščobe omega 3 in pomagajte svojemu telesu do hormonskega ravnovesja